Vloga zapisane Božje besede v odrešenjskem načrtu

Vsaka človeška pobuda, vsaka organizacija, od časa do časa potrebuje razmislek o tem, kako služi svojemu izvirnemu namenu. S krščanskega vidika je prav, da se kot skupina ali kot posameznik včasih ustavimo in z določeno kritično distanco pregledamo svoje delovanje v luči Božjega poslanstva, ki nam je zaupano in kateremu smo zavezani. Namen pričujočega razmišljanja je prav v tem: poskus pogleda na delovanje svetopisemske družbe v luči Božjega dela in klica.

bible_moraliseegod_as_jesusc1250Moses-tablets-Rembrandt-detailBog, ki se nam razodeva v Svetem pismu, je Bog, ki govori. S svojo besedo ustvari svet, z besedo pokliče Abrahama, spregovori Mojzesu, pokliče preroke in da obljube Davidu. V določenem času se nato sam razodene kot učlovečena Beseda, Jezus Kristus. In v Novi zaveze nato ključno vlogo zavzame »beseda evangelija« (Apd 15,7; Kol 1,5), sporočilo o Kristusovi smrti, vstajenju in milostnem daru, ki izhaja iz tega dogodka. Vse se godi prek besede.

Na središčno vlogo Božje besede opozarjajo starejši in sodobnejši teologi. Božja beseda je osnovni, primarni način Božjega razodetja človeštvu. Bog, v kolikor se nam daje spoznati, se nam daje spoznati prav prek svoje žive besede, ki jo govori od večnosti do večnosti in z njo oblikuje in odrešuje človeštvo. V Božjem načrtu odrešenja je torej v ospredju njegova beseda, ki ustvarja in odrešuje. Ta beseda je dinamična, vedno aktualna, ker »neposredno posreduje« Boga samega, njegovo življenje, njegovo osebo. Božja beseda je tako Božje dejanje in delovanje. Še več, v Novi zavezi se Božja Beseda razkrije kot oseba, druga oseba Trojice, Božji Sin, ki je vzel nase človeško naravo.

GlagNT_BW_crop_sm

Hrvaška Nova zaveza v glagolici, ki jo je leta 1562 natisnila prva svetopisemska družba, “Biblijski zavod v Urachu”, pod vodstvom Primoža Trubarja

V tej Božji »ekonomiji« pa dobi pomembno mesto še druga oblika Božje besede: poleg besede, ki jo Bog izgovarja in z njo ustvarja in prenavlja svet, govorimo tudi o »zapisani Božji besedi«, Svetem pismu. Sveto pismo je Božja beseda v drugačnem smislu od prej omenjene stvariteljske besede, vendar je med obema oblikama tudi povezava. Teolog Karl Barth jo izrazi takole: Sveto pismo je temeljno, navdihnjeno in avtoritativno pričevanje o Božji stvariteljski in odrešilni Besedi – o Jezusu Kristusu. Drugače povedano: Biblija je od Boga podarjeno, navdihnjeno orodje, medij ali sredstvo, s pomočjo katerega lahko ljudje zaslišimo in izkusimo tisto primarno, delujočo in osebno Božjo Besedo. Sveto pismo je poseben, vnaprej pripravljen prostor, kamor lahko vstopimo in se srečamo z živim Bogom. To »razpoko v skali« (2 Mz 33,22) je pripravil Bog, da bi tamkaj mi ljudje lahko prebivali v skupnosti z njim.

Syriac-ms2530_sm2

Sveto pismo v sirščini, rokopis s konca 5. st.

Dejstvo, da je Bog človeštvu milostno podaril Sveto pismo, lahko primerjamo z drugim, večjim milostnim darom: da je Božji Sin postal človek. Prav kakor je bil Kristus popolnoma in v resnici človek, navzven enak drugim ljudem, tako je Sveto pismo izraženo v človeški govorici in navadnih besedah, ki se navzven prav nič ne razlikujejo od ostalih človeških besed. Toda Kristus je v resnici hkrati tudi popolnoma in resnično Bog – in na enak način Sveto pismo, ko ga beremo z očmi vere in pod vodstvom Svetega Duha, postane živa Božja beseda, ki v nas ustvarja življenje iz smrti.

Sveto pismo je torej temeljni milostni dar Cerkvi, njen konstitutivni element (in dokument), h kateremu se neprestano vrača, da bi slišala Božji glas. Različne krščanske tradicije se nekoliko razlikujejo v tem, kakšno vlogo naj bi imelo Sveto pismo v Kristusovi Cerkvi, vendar pa se vsi strinjamo, da gre za enega največjih Božjih darov, ki je dan in zaupan Cerkvi v oskrbo in uporabo.

The SowerIn ravno tukaj lahko našo pozornost obrnemo k svetopisemski družbi. Kot vemo, so svetopisemske družbe nastale tako, da so se predstavniki različnih cerkvenih denominacij strinjali, da bi to eno delo lahko opravljali skupaj – da bi ustanovili skupno družbo, ki bo odslej skrbela za Sveto pismo v korist vseh. To se je zdelo ustrezno duhu evangelija in tudi novo odkriti misijonarski gorečnosti – poleg tega pa je bilo organizacijsko in materialno ugodnejše. Lahko bi rekli, da so različne cerkve ta segment svojega poslanstva oziroma naloge, prenesle na to eno skupno organizacijo. Svetopisemska družba je torej nekakšna »prvina« enosti Kristusove Cerkve, ker se v njej ta enost že uteleša in kaže navzven – ob osredotočenosti na zapisano Božjo besedo. Ravno zato o svetopisemski družbi ne moremo razmišljati ločeno od Cerkve: je del Cerkve, vkolikor ji je zaupan točno določen del poslanstva Cerkve; je pod Cerkvijo, ker jo je Cerkev (v pluralnosti svojih denominacij) ustanovila; lahko pa je tudi »prednja straža« Cerkve – v tem, da s posvečenostjo svoji točno določeni nalogi spodbuja in pomaga širši Cerkvi pri opravljanju celote njenega poslanstva.

Ustanovni zbor ZSD, 1946

Ustanovni zbor ZSD, 1946

Še več, glede na zgoraj podani oris Božjega delovanja v zgodovini in glede na to, da ima zapisana Božja beseda v njem tako pomembno vlogo, smemo reči, da je svetopisemska družba udeležena v delovanju Boga samega. Prav to misel najdemo v dokumentu Identiteta in etos Združenih svetopisemskih družb: »Svetopisemske družbe razumejo svojo nalogo kot soudeleženost v Božjem poslanstvu – v delu Očeta, Sina in Svetega Duha.« Če je zapisana Božja beseda ključno sredstvo, ki si ga je Bog izbral za to, da se bo razodeval človeku, je dejavnost, ki skrbi za dostopnost tega sredstva za vse ljudi, gotovo udeležena v Božjem delu. To še posebej jasno vidimo pri prevajanju Svetega pisma, ki je »v središču našega delovanja« (Newportska deklaracija ZSD, 2004). Vsak prevod v nov jezik ali za novo ciljno skupino pomeni majhno »učlovečenje« Božje zapisane besede za to skupino in nov korak v uresničevanju Božjega večnega načrta.

Kaj lahko iz tega povzamemo za naše konkretno delovanje? Menim, da lahko izpeljemo vsaj naslednje štiri sklepe.

  1. Če se resnično zavedamo, da smo udeleženi »v delu Očeta, Sina in Svetega Duha«, se pravi da v nas in prek nas deluje Bog, je prva posledica lahko zgolj to, da svoje poslanstvo opravljamo z veliko ponižnostjo, »v strahu in trepetu« (Flp 2,12), ker naloga jasno daleč presega naše človeške moči. To je edina možna drža, ki jo lahko imamo v vseh podrobnostih svojega delovanja, v vseh odnosih ter »stikih z javnostjo« itn. S tem je tudi jasno, da je naše temeljno izhodišče, naše »naravno okolje«, kjer dobivamo moč in usmeritev, molitev in hvaležnost Bogu za dar Besede.
  2. Napravimo lahko pomemben sklep glede narave našega dela: nismo najprej založniška niti karitativna, temveč misijonarska organizacija. Udeleženi smo v Božjem »pošiljanju besede«, v temeljnem poslanstvu Cerkve, ki je v marsičem podobno delu misijonarjev po svetu. Naše »misijonsko področje« je Slovenija, ljudje v Cerkvi in tudi zunaj nje, vendar pa hkrati po svojih močeh podpiramo tudi projekte po svetu, ki so pogosto misijonarski v ožjem pomenu besede.
  3. Delovanje Boga, ki govori svojo besedo in z njo rešuje, oživlja in združuje ljudi, naj se vpisuje v vse, kar delamo. Naša odgovornost je, da se vselej spominjamo na to primarno dejstvo in mu dopuščamo, da oblikuje, označuje in daje smisel vsem našim aktivnostim, tudi tistim, ki so navidez najmanj »duhovne«. Na primer: ko prodamo izvod Svetega pisma, za nas to ni navadna poslovna transakcija, ampak priložnost za »dogodek« Božje besede, odprta vrata za Boga, da bo nagovoril kupca. Tudi naša prodaja je misijonarska! Po analogiji z Učlovečeno in zapisano Božjo besedo bi celo pri svetopisemski družbi morda smeli govoriti o njenih »dveh naravah«, misijonarski in poslovni, s tem da je druga v vsem podrejena prvi.
  4. Iz zgornjega moramo izvajati naše načrtovanje in strategijo. Tako pri dolgoročnih smernicah kot pri snovanju konkretnih projektov in programov morajo biti v ospredju naslednja vprašanja: V kolikšni meri zadani cilji ustrezajo Božjemu načrtu? Koliko metode, ki jih uporabljamo, odražajo značaj njegovega razodetja? Bo projekt primogel k temu, da bo Božja beseda dosegla svoj cilj v našem prostoru? – V tej luči je tudi jasno, da si moramo prizadevati ne le za dostopnost Svetega pisma kot knjige, ampak, kot poudarja dokument Identiteta in etos, tudi »pomagati ljudem do živega stika z Božjo besedo«. Torej so pomembni projekti, ki pomagajo ljudem brati, razumeti in »doživeti« Božjo besedo.

Kot svetopisemska družba smo torej udeleženi v »teku in proslavljanju Božje besede« (prim. 2 Tes 3,1). V tej perspektivi se lahko uzremo kot del mnogo večjega in širšega dogajanja, ki ga povsem suvereno vzbuja in vodi sam Troedini Bog. Zavemo se, da naloga daleč presega naše zmožnosti. A obenem prav v tem prejemamo tudi tolažbo in spodbudo, saj vemo, da če zvesto opravljamo svoje poslanstvo, nikoli ne bomo daleč od njegove, neprimerno večje zvestobe, usmeritve in pomoči.

Matjaž Črnivec
(predstavljeno na Občnem zboru Svetopisemske družbe, 5. marca 2010)