Janezov evangelij je resnično, a tudi zavajajoče preprost. Že prvo branje ponuja sugestivno očitnost: takoj dojamemo, da Jezus s tem, kar dela in govori za brate, kaže Očetovo ljubezen. Toda ko skušamo razumeti bolje, postanejo stvari zapletene. Vtis imamo, da plavamo v oceanu ali da hočemo objeti vodo. Ne preostane nam nič drugega, kot da se potopimo vanj in se prijetno igramo z valovi ter se tako izgubimo v obzorju brez obzorja. To je evangelij, v katerega je potrebno vstopiti s tenkočutnim duhom, z očesom kontemplativca, ki uživa v vodi in zraku, v gibanju in luči. Potrebno ga je brati in znova brati, žvečiti in prežvekovati, okušati in presnavljati. Vsak stavek je val istega morja in prinaša isto neskončno stvarnost. Kdor se ji prepusti, zaživi v neki novi razsežnosti: znova najde svoje življenje, prav kakor riba v vodi ali ptica v zraku. Evangelij je napisan, da bi ga brali, razumeli in živeli. Če je razlaga lahko v pomoč pri njegovem branju in razumevanju, pa zato, da bi ga živeli, mora postati predmet molitve. Pričujoči komentar, ki ga je prevedla Mihaela Kavčič, je sad večletnega branja evangelija. Bralcu želi pomagati vstopiti v skrivnost Besede, ki se je utelesila v Jezusu, da bi se pustil bolj in bolj vpletati v dialog z njim.