Čeprav je Sveto pismo zelo obsežna knjiga, ali bolje rečeno zbirka knjig, ki so različne tako po vsebini kot po obliki, je njegovo osnovno sporočilo preprosto in enovito. Osnovno sporočilo Biblije ne meri na neko idejo ali prepričanje, ampak kaže na določeno osebo – na Jezusa Kristusa in na njegov edinstveni pomen za vsakega posameznega človeka ter za vse človeštvo.

Dobra novica o Jezusu je trdno izhodišče, ki nam pomaga brati in razumevati Sveto pismo, nekakšen »ključ«, s katerim prodremo tudi v njegove zahtevnejše odlomke.

Kar sledi, je skrajno poenostavljen oris te dobre novice, kakor jo razkriva Sveto pismo.

1. Bog je stvarnik sveta in človeka

Sveto pismo govori, da za vsem, kar obstaja, stoji osebni, razumni stvarnik: Bog. On je na začetku ustvaril vesolje, zemljo, živa bitja in potem tudi človeka. Človeku je dal prvenstvo nad vsemi svojimi stvaritvami, ustvaril pa ga je zato, da bi imel z njim globok, oseben in prijateljski odnos, ki temelji na svobodnem sprejemanju. Zato je bilo človeku že od začetka dano, da lahko prijateljstvo z Bogom tudi zavrne.

2. Človek se je uprl Bogu

Sveto pismo poroča, da se je človek že na začetku odločil, da bo šel svojo pot in se uprl Bogu. Zaradi prevare je podvomil v Božjo iskrenost in dobronamernost. Po tej odločitvi je človek izgubil intimno skupnost, ki jo je prej imel z Bogom; od takrat naprej je izpostavljen težavam, trpljenju in končno tudi smrti.

To temeljno zavrnitev Boga Sveto pismo imenuje greh (tudi izvirna beseda je povezana s predstavo o ‘zgrešitvi cilja’, ki je v tem primeru Bog sam). Te osnovne ločenosti od Boga je potem deležno vse človeštvo, vsak posameznik.

»Po enem človeku je prišel na svet greh in po grehu smrt in tako je smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili …« (Rim 5,12)

»Vsi so grešili in so brez Božje slave.« (Rim 3,23)

»Ni pravičnega, niti enega.« (Rim 3,10)

»Vaše krivde so postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami.« (Iz 59,2)

In kar je še hujše – človek se sam, s svojimi močmi, ne more vrniti v prvotno stanje skupnosti z Bogom. To sicer lahko z dobrimi nameni poskuša, vendar zaradi stanja, v katerem se nahaja, sam nikoli ne more zadostiti merilom Božje svetosti in pravičnosti.

»Vsa naša pravična dela so kakor umazana obleka« (Iz 64,5)

»Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Ef 2,9)

 

3. Bog je priskrbel rešitev

Vendar pa Bog ni obupal nad človekom. Bog vztraja v svoji ljubezni. Zaradi svoje naklonjenosti do človeka je že od prvih časov naprej začel sam pripravljati primerno rešitev, ki bo človeka spet lahko pripeljala v stanje »pravičnosti pred Bogom« – v odnos z njim, ki je osvobojen krivde in zaupljiv. V vseh zgodovinskih obdobjih, ki jih opisuje Sveto pismo, lahko najdemo preroški glas, ki govori o prihajajočem Božjem odrešenju.

Preberi nekaj starozaveznih mest, ki napovedujejo Kristusa!

11 Ko se ti dopolnijo dnevi in pojdeš k svojim očetom, bom povzdignil tvojega potomca za teboj, enega izmed tvojih sinov, in bom utrdil njegovo kraljestvo. 12 Ta mi bo sezidal hišo in njegov prestol bom utrdil na veke. 13 Jaz mu bom oče in on mi bo sin. Svoje milosti mu ne bom odtegnil, kakor sem jo odtegnil tistemu, ki je bil pred teboj. 14 Postavil ga bom v svoji hiši in v svojem kraljestvu na veke. Njegov prestol bo utrjen na veke.«

Končno so se te napovedi uresničile v konkretni zgodovinski osebi – v Jezusu iz Nazareta, ki ga Nova zaveza spoznava za Kristusa, Mesija (se pravi za obljubljenega Božjega rešitelja) in za Božjega Sina. Jezus je sam opravil delo rešitve vsega človeštva – s svojo smrtjo, ki je imela značaj žrtvene daritve, je kot edini nedolžen človek vzel nase vse posledice človekovega padca v greh: s svojo smrtjo je končal obdobje ločenosti med Bogom in človekom ter vsakomur zopet omogočil dostop nazaj k Bogu. S svojim vstajenjem je dokazal, da tudi smrt nima več končne oblasti nad človekom.

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16)

»Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (Rim 6,23)

»Spominjam vas, bratje, na evangelij … Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih.« (1 Kor 15,1.3-4)

To je dobra novica o Jezusu! (Beseda evangelij pomeni namreč ravno to: dobro sporočilo, vesela novica.) – Božje povabilo vsakemu človeku, naj se vrne v osebno skupnost z Njim.

Preberi tudi:

1,22 Zdaj pa vas je Bog spravil s seboj po njegovem telesu iz mesa, prek smrti, da bi vas privedel pred svoje obličje svete, brezgrajne in neoporečne.

4. Človekov odgovor – vera

Sveto pismo izrecno pravi, da je ta rešitev zastonjski dar – Bog ga daje vsakomur, ki ga hoče sprejeti. Za vstop v to odrešenje je torej pomembno samo eno: iskreno sprejetje Rešitelja, ki ga je poslal Bog, torej Jezusa. To sprejetje vključuje priznanje, da je Jezus to, kar je: Rešitelj, Gospod in Božji Sin. Sveto pismo to imenuje vera. Vera je globoko, osebno zanašanje na Jezusa in na njegovo odrešilno delo na križu. Je zaupanje v njegovo ljubezen in dobrohotnost, pozorna poslušnost njemu samemu, zaupanje v dobro novico, o kateri govori Sveto pismo. K sprejetju spada tudi priznanje našega grešnega stanja, naše nemoči nad grehom, ki nas ločuje od Boga, ter zavestna, prostovoljna odvrnitev od greha in podreditev Jezusu.

S tem preprostim dejanjem, s katerim Jezusu izročimo svoje življenje in ga sprejmemo za svojega Gospoda, stopimo v novo življenje, v nov odnos z Bogom – Bog nas »posvoji«, postanemo njegovi otroci; odpusti nam vse naše grehe; začne nas prenavljati po svojem živem in delujočem Svetem Duhu, tako da postajamo podobni Jezusu.

»Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Ef 2,8-9)

»Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)

»Tistim pa, ki so jo sprejeli [namreč Jezusa, Božjo Besedo], je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime.« (Jn 1,12)

»Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (2 Kor 5,17)

Obenem pa nas Bog postavi tudi v nov odnos do soljudi, še posebej do tistih, ki tako kot mi pripadajo Jezusu. Pristna skupnost s sokristjani izhaja neposredeno iz naše skupnosti z Bogom.

»Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil. Če kdo pravi: ›Ljubim Boga,‹ pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl. In od njega imamo to zapoved: Tisti, ki ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata.« (1 Jn 4,19-21)

Preberi tudi:

26,28 

To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov.

Primer molitve, s katero sprejmemo Jezusa

Molitev je zaupen in odkrit pogovor z Bogom, zato pri njej ni najbolj pomembna zunanja oblika, temveč iskrenost tega, kar govorimo. Kratka molitev, ki sledi, je samo preprost primer, ki vam lahko pomaga, kako se obrniti k Jezusu in ga povabiti v svoje življenje.

Jezus, priznavam ti, da sem grešnik.
Verujem, da si umrl za moje grehe na križu
in bil obujen od mrtvih zaradi mojega opravičenja.
Zdaj te sprejemam
in priznavam za svojega Gospoda in Rešitelja.
Pridi vame,
izročam ti svoje življenje.

»Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.« (Rim 10,9)

»Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje.« (Jn 5,24)

»Kdor ima Sina, ima življenje … To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina.« (1 Jn 5,12-13)

»Ta so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.« (Jn 20,31)

Meni